BOSANSKI PLANINSKI KONJ V ŠVICI 

Pogovor s Susanno Leuenberger 

Julija lani nas je obiskala naša članica, rejka in ljubiteljica konj Susanna Leuenberger iz Švice. S Susanno smo se pogovarjali na posestvu Antona Dolinška „Planido“. Beseda je tekla o tem, kako je bosanski planinski konj prišel v Švico in kako poteka  vzreja te redke pasme v Švici danes. 

Susanna je sicer duhovnica v cerkveni občini Schüpfen, v vasi, ki je od Berna oddaljena manj kot pol ure vožnje. Susanna in njena mati redita in skrbita za šest bosanskih planinskih konj. Konji so nastanjeni v Schwarzenburgu. To je vas kjer prevladujejo kmetijstvo, živinoreja in mlekarstvo. Susanno je na obisku v Sloveniji  

spremljalo mlado dekle Sandra, ki ji prav tako pomaga pri delu skonji. 

Uvodoma je Susanna povedala, da se je s konji in prav bosansko planinskimi konji srečala že v otroštvu. S sestrično sta jahali na neki kmetiji, kjer so imeli konje. Vsi konji so  bili veliki in šolani za preskakovanje ovir. Le en konj je bil drugačen in majhen.  Majhna kobila Zorana, ki so jo vsi klicali Lisa, je grizla in brcala in ni marala ljudi.  Susanna se je v majhno kobilo zaljubila. Nihče razen Susanne Zorane ni mogel  jahati. Nekaj let pozneje je lastnik želel kobilico prodati, ker mu ni prinašala dobička. Susannini starši so vedeli, da bi to bila velika škoda. Kobilico so kupili za Susanno in jo odpeljali na drugo kmetijo. 

Za Zorano je skrbela Susanna. Pri tem ji je pomagala tudi mama, ki je prav tako konjarka. Ugotovili sta celo, kako je Zorana sploh prišla v Švico. Namreč, nekaj konj v tipu bosanskih planinski konj je prišlo do Švice leta 1974, in sicer v tovornjaku iz Makedonije. Tovornjak, naložen s konji brez dokumentov je bil na poti v klavnico v Franciji. Ustavil se je na švicarskem podeželju in nekaj vaščanov je konje s  

tovornjaka odkupilo, da bi jih rešili. Odločili so se, da jih vzamejo v oskrbo. Kobila Zorana je bila rojena kmalu za tem. 

Z mamo sta tako izvedeli, da v Švici obstaja celo združenje lastnikov bosanskih planinskih konj. Z vsemi so navezali stike. Susannina mama pa je kasneje tudi sama kupila konja te pasme. Susanna ima na ta leta zelo lepe spomine. Zorana oziroma Lisa je dosegla lepo starost 27 let. Za Susanne je sledilo obdobje študija teologije. Kot študentka Susanna niimela denarja za konje. 

“Vedno sem vedela, da si bom konja kupila takoj, ko bom imela kaj denarja. Vedela sem, da bo to konj iste balkanske pasme, kot je bila Zorana” pove Susanna. In to je tudi storila. Tega je že šest ali sedem let.

1 

Susanna in kobile 71 ZORA II Cvetka, 58 VIDRA X in 78 DINARA IX Dina 

“Z mamo skrbiva za šest konj, opraviva vsa dela v hlevu, trenirava odrasle konje in žrebeta. Že od vsega začetka skrbim za stike z Mednarodnim združenjem  rejcev bosanskih planinskih konj. Opravljam vso korespondenco, skrbim za  dokumentacijo, izpolnjujem vse obrazce in poročila o vzreji. Drugi rejci na to pozabijo ali pa imajo s tem težave. Nihče od njih ne govori angleško.” 

Susannina mama je pri spoznavanju konj in delu z njimi imela posebno pomembno vlogo. “Tudi moja mama ima rada konje. Kot otrok je jahala kmečke konje, vendar ni imela svojega. Njen prvi konj je bil konj pasme bosanskega planinskega konja, verjetno domače vzreje. Od takrat je minilo že 40 let. Obe sva zelo skrbeli za te konje. 

Odločitev za vzrejo bosanskega planinskega konja je zorela dlje časa. Susanna je Antona Dolinška spoznala pred šestimi leti. Pojasnila je, da jo je k Antonu napotil Fritz Hainbuch iz nemškega združenja rejcev bosanskih planinskih konj.

2 

“Takrat še nisem vedela, v kakšni nevarnosti je bila pasma, in nisem poznala vseh okoliščin. Stopila sem v stik z Antonom, ker sem želela kupiti mlado kobilo. Anton mi je pojasnil razmere in kako redki so ti konji, še zlasti kobile. Če sem hotela kobilo, sem morala zagotoviti, da bom skrbela za pripuščanje, da bo kobila imela tudi žrebeta. ” 

Leta 2016 ji je Anton pripeljal mlado kobilo Vidro. Seznanil jo je tudi z Martinom Koblom, rejcem v Švici, ki je imel dva žrebca te pasme. Vzpostavila sta stik in začela sodelovati. Susanna nam je opisala rast zanimanja za pasmo bosanskih planinskih konj v Švici. 

“Z Martinom Koblom sva spodbudila švicarsko specializirano revijo za konje, da je njihov novinar pripravil in objavil članek o naših prvih treh čistokrvnih bosanskih planinskih konjih v Švici. Kmalu je z nami vzpostavila stik družina, ki se je zanimala za nakup bosanskega planinskega konja. Spomladi 2017 smo se odpravili v Slovenijo po še štiri Antonove konje in jih odpeljali v Švico. Jeseni 2017 je Anton pripeljal še dve breji kobili in žrebeta. Delo na širitvi vzreje se je nadaljevalo leta 2018, ko je Anton pripeljal žrebca Miška, da bi oplodil šest kobil, ki smo jih imeli v Švici. Trenutno imam šest kobil in mladega dvoletnega žrebca. 

Zanimale so nas značilnosti konjereje v Švici. Susanna je pri tem bila odkrita in neposredna. Njena pojasnila si velja zapisati za uho. 

“Biti lastnik ali rejec konj je v Švici zelo drag užitek. Že od nekdaj sem si želela imeti in vzrejati konje, vendar si to lahko privoščim šele zdaj. Nimam ne zemlje niti hleva in zato ves prostor za nastanitev mojih konj najemam. In to je zelo drago. Doma se trudimo zmanjšati stroške vzdrževanja naših konj. Vsa dela v hlevih in s konji opravljamo sami. Mladi žrebec je na pašniku. Tudi ta pašnik najemam. Zdi se mi, kot bi delala in služila denar samo za konje.” 

Zdi se, da je razpoložljivost kmetijskih zemljišč, pašnikov in druge infrastrukture, glavni omejitveni dejavnik pri širitvi reje bosanskih planinskih konj. 

“Stroški vzreje konj v Švici so zelo visoki. Če želite vzrejati konje, potrebujete zemljišče. Pred časom, ko sem morala iskati novo nastanitev za konje, je to bila res mora zaradi katere cele noči nisem spala. Večina ljudi v Švici za svoje konje najema prostore v hlevih. Taka posestva imajo dobro razvito infrastrukturo. Vsaka izboljšava v takšnih hlevih pa pomeni tudi višje cene. Nekatera posestva nudijo pravo razkošje in celo eksotiko. A konji so praviloma nastanjeni v boksih. Številne kmetije so se odločile, da bodo izboljšale svoje prihodke prav s ponudbo nastanitve za konje. Zato jih ne zanima sodelovanje z rejci, kot smo mi, ki potrebujemo hleve za nastanitev in pašnike.”

3 

Primerno nastanitev za bosanske planinske konje je težko najti. 

Susanna izpostavi, da je za Švico značilna nastanitev za konje – v boksih in brez izpustov- velika težava. 

“To je v nasprotju s tem kar potrebujejo bosanski planinski konji. Konji ne bi  smelibiti zaprti v hlevu. Poleg tega lahko intenzivno kmetovanje in naši travniki,  ki so bogati z beljakovinami, povzročijo zdravstvene težave za bosanskega planinskega konja. 

Švica je majhna država z zelo intenzivnim kmetijstvom in živinorejo. Na vsakem kotičku dežele lahko vidite govedo. Za konje prvinskih in primitivnih pasem, kot je pasma bosanskega planinskega konja, ni prostora. Tudi drugi konji živijo v majhnih hlevih in pred hlevi so le majhne zaplate zemlje ali trave. 

Susanna je Slovenijo obiskala že petič. Tudi tokrat si je ogledala nekaj krajev in se srečala z več rejci konj. Zanimalo nas je, kakšne vtise je zbrala o reji konj v Sloveniji. 

“Reja konj v Švici ni tako razširjena. V preteklosti je bilo nekaj poskusov. Kmetje v Švici so redili pasmo konj, imenovano freiberger, ki je bila značilna za Švico. Za vsakega žrebička so rejci prejeli državne subvencije. Konje pasme freiberger so uporabljali za delo, vendar so ti časi minili. V hlevih v Švici so danes večinoma le odrasli konji, predvsem za šport. Žrebet skoraj ni videti. Rejci konj v Švici so redki. 

Susanna opozori na okoliščine v Sloveniji, ki se ji zdijo drugačne kot v Švici. Menim, da je v Sloveniji več konjerejcev in več naravnega prostora za konjerejo in konje na sploh. Slovenija je majhna država, vendar je manj urbanizirana in poseljena kot Švica. V Švici živi več kot 8,6 milijona ljudi na območju, ki je nekaj manj kot dvakrat večje od Slovenije. Rada bi posebej omenila vprašanje zelo intenzivnega kmetovanja. V Sloveniji je še vedno mogoče videti proste površine, neskončne gozdove in pašnike. Ni vsak kvadratni meter zemlje obdelan za določen proizvod. V Švici je takšen prostor, take travnike in pašnike še vedno mogoče najti le v visokogorju.

4 

Sandra in 7 Miško III-13 Piran 

To je nekoliko presenetljivo. Podoba Švice, ki ste jo pravkar opisali, se razlikuje od predstav, ki jo imamo o Švici. Tudi Švica ima svojo pasmo konj. Kakšno je stanje na področju pasme freibergerškega konja? 

Pasma freiberških konj ni ogrožena pasma. V preteklosti so jo rejci poskušali križati z bolj privlačnimi pasmami, kot so arabski žrebci. Cilj je bil razviti večjega jahalnega konja. Freiberški konji so bili namreč vzrejeni za kmetovanje in ne za jahanje. Žal pa številni rezultati križanja niso bili uspešni. Veliko konj se je rodilo s težavami s telesno zgradbo, zlasti z nogami in tudi težavami v značaju. Trenutno si rejci prizadevajo, da bi ponovno vzredili pasmo prvotnih značilnosti. To je dolgoročni projekt. 

Kaj bi na podlagi svojih izkušenj v Švici priporočili nam v Sloveniji in katere pozitivne izkušnje iz Slovenije bi prenesli domov v Švico? 

V Sloveniji imate čudovito naravo, čudovite kraje in veliko pašnikov. Kamorkoli pogledaš, vidiš cvetoče travnike. Mislim, da je to tisto, kar bosanski planinski konji potrebujejo. V Švici tega ne morete najti tako kot tu, v Sloveniji. 

Zato vse člane Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj pozivam, da se še bolj potrudijo pri svojem delu v združenju. V zadnjih dvajsetih letih so člani združenja in še posebej Anton opravili veliko delo. Anton je pionir pri ohranjanju bosanskega planinskega konja. To delo se mora nadaljevati. 

Ob tem Susanna sicer potrdi, da ima Švica precej visoko postavljene standarde pri pogojih, ki jih mora za rejo konj izpolnjevati rejec. 

“Zakoni na tem področju so res strogi. Denimo, ne morete imeti samo enega konja. To je prepovedano. Standardi za rejo konj so podrobno urejeni, od velikosti razpoložljivega prostora na posamezno žival do vrste stelje v hlevu. Nekatere vidike dobrega počutja živali jemljemo zelo resno. V primerih, ko kmetija ne zagotavlja dovolj prostora ali pa prostor in oskrba živali nista  

ustrezna, oblasti živali lastniku odvzamejo, lastnika pa kaznujejo. Po drugi  strani pa konji in rejci konj niso v enakem položaju kot na primer rejci goveda. V prihodnosti je treba to popraviti. 

5 

Kakšna je prihodnost reje bosanskih planinskih konj v Švici? Kaj bi morali rejci v Švici storiti, da bi povečali število teh konj? Kaj bi moralo storiti naše združenje, da bi se povečalo število rejcev v vaši državi? 

Pasmo bosanskih planinskih konj moramo bolje predstaviti javnosti in tistim, ki jih zanima vzreja. Bolje jo moramo promovirati. 

Ljudem moramo pokazati lastnosti in vrednost tega konja ter njegove prednosti pred drugimi pasmami. Te konje vidim kot zelo primerne za različne terapije za dobro počutje ljudi oziroma intervencije s pomočjo konj. V Švici za te namene uporabljamo predvsem islandske konje. Toda bosanski planinski konj bi bil več kot primeren za to dejavnost. 

V Švici smo le štirje rejci te pasme. Ob tem moramo ljudi poučiti o pogojih, ki jih ti konji potrebujejo za zdravje in dobro počutje. V Švici je težko najti primeren prostor zanje. Ne morejo biti ves čas samo v hlevu in se le rediti z dobro krmo. To je za njihovo zdravje nevarno. V resnici se to že dogaja vsem konjem, ki jih redijo v Švici. Na splošno so vsi predebeli. Krma je premočna, prostor pa premajhen. 

Zdi se nenavadno, da v Švici ni dobrih pogojev za vzrejo planinskih konj, zato Susanna dodatno pojasni razmere. 

“Če jaz ali moji starši nismo kmetje, v Švici nimam možnosti, da bi imela kmetijsko zemljišče. Niti enega kvadratnega metra. Pred nekaj leti je bil sprejet zakon, ki določa, da ne moreš imeti zemljišča ali kupiti kmetije, če nisi kmet. Čeprav imaš denar ali namero vlagati v kmetovanje, ne moreš kupiti zemljišča. Ali moraš biti kmet ali pa se moraš najprej tri leta usposabljati za kmetovanje. Običajno se takšnih programov udeležujejo le otroci kmetov. Čeprav je že samo odraščanje na kmetiji priznano kot kvalifikacija, so programi zahtevni celo za tiste, ki so na kmetijah odraščali. Rodila sem se in odraščala s staršema, ki sta učitelja. Sama moram imeti službo, da zaslužim denar. Nimam časa za dodatno usposabljanje in izobraževanje. 

In tudi zemlje ni dovolj za vse, ki želijo živeti kot kmetje. Veliko kmetov prejema spodbude od države. Več zemlje kot imajo, več finančne podpore dobijo. Zato

6 

kmetje niso zainteresirani za prodajo. Ukrepi jih spodbujajo, da kopičijo zemljo. Živim v majhnem stanovanju v Bernu. Glede na moje poreklo sta vzreja in reja konj v Švici odločitev, ki temelji na čustvih in strastni privrženosti konjem.” 

Kako vam lahko združenje pomaga pri promociji pasme bosanskih planinskih konj v vaši državi? 

Mislim, da združenje že zdaj veliko naredi. Z rejo konj sem lahko dobro začela, ker so ljudje v Sloveniji opravljali tako dobro delo. Ključnega pomena so informativne kampanje in tiskano gradivo, ki ga lahko zainteresiranim ljudem pošiljamo in širimo pri nas in v drugih državah. Vse ostalo moramo narediti sami. Rada bi pritegnila nove rejce, jih seznanila z razmerami, ki jih imamo v Švici in jim pokazala, kakšne pogoje za konje imate pri vas, v Sloveniji. V Švici konje pogosto redijo v „zlatih kletkah“. 

Kako bi opisali značaj bosanskega planinskega konja? 

Lahko govorim samo za naše konje. Zelo zaupajo ljudem, so učljivi in mirni. Hkrati so zelo radovedni in jim je zelo mar za ljudi. Imajo posebno energijo in so zelo hvaležni. Ljudje so običajno navdušeni, ko jih vidijo na fotografijah, vendar jim vedno rečem, da jih morajo videti in doživeti v živo. 

Susanno še vprašamo, kaj bi bilo njeno sporočilo drugim članom združenja: “Vredno je storiti vse, kar je mogoče, da bi rešili to pasmo,” odločno pove. 

“Toda pri vseh prizadevanjih za ohranitev te pasme je kakovost pomembnejša od količine. Zunanjost tega konja je čudovita, a prav tako je pomembno, da je dobrega zdravja in ima odličen značaj. Te vidike bi bilo treba bolj upoštevati pri spodbujanju odločanja za vzrejo. Pasma bosanskih planinskih konj je kot dragocen biser. Čeprav te čudovite živali gojimo v “ujetništvu”, smo jim dolžni zagotavljati le najboljše pogoje. Pri iskanju novih rejcev, morajo biti ključne rejske naloge, usmeritve glede pasmi primernih pogojev vzreje ter odgovorno ravnanje in razumevanje značilnosti pasme bosansko planinskega konja ” 

K temu sporočilu ni kaj dodati. 

Zapisala: Petra Hefler

7